Dekle in fant se zaljubita in nekaj časa dobivata. Ko se njun odnos poglablja in postane resna zveza, se začneta pogovarjati o skupnem življenju.
Je možno zadovoljno sobivanje?
Klasična slovenska zgodba gre nekako takole:
Dekle in fant se zaljubita in nekaj časa dobivata. Ko se njun odnos poglablja in postane resna zveza, se začneta pogovarjati o skupnem življenju. Ona predlaga, da se preselita k njenim, saj imajo veliko hišo, v kateri bi si v zgornjem nadstropju lahko uredila svoje stanovanje. On si želi, da začneta živeti v hiši njegovih staršev, kjer je zgornje nadstropje že urejeno in praktično pripravljeno na vselitev. Tako rada bi zaživela čisto na svojem, zato se zanimata tudi za najem kakšne garsonjere ali enosobnega stanovanja. A tu nastopi problem, saj manjših stanovanj za najem skorajda ni. Nekaj jih vendarle najdeta, a so cene najemnin poletele v nebo. Mlada dva razmišljata: »Če greva v najem, ne bova nikoli privarčevala za lastno stanovanje.« Kaj pa nakup stanovanja? Zanju, ki sta komajda začela delati, je to misija nemogoče, saj potrebujeta kar zajeten začetni vložek, da jima banka sploh odobri kredit. V bistvu pa jima banka dovolj velikega kredita verjetno ne bo odobrila, saj eden od njiju dela še preko študentskega servisa, drugi pa ima zaposlitev za določen čas. Izven naše klasične zgodbe pa je seveda veliko mladih, ki o sobivanju s starši niti ne morejo razmišljati, ker le-ti ne živijo v hiši iz 70-ih ali 80-ih let in jim ostane edina opcija življenje v najemniškem stanovanju.
Pa se vrnimo k našima mladima, ki razmišljata, da si uredita stanovanje pri starših enega od njiju. Z denarnega vidika je to odlična ideja, saj ne potrebujeta denarja za nakup parcele, hiše ali stanovanja. Da si stanovanje uredita po svoje, lahko vzameta le manjši kredit in že sta »na svojem«. Pa bo njuno življenje res mirno in samostojno? Imata vendar svoje nadstropje, svojo kuhinjo in kopalnico, torej nič ne more iti narobe. In tako se odločita, da se preselita k njegovim, ki živijo v večji hiši bližje mestu.
Vsakodnevno »samostojno« življenje
Ker je »tamlada« dopoldne v službi, se tašča ponudi, da jima vsakodnevno kuha kosilo. In to pomeni, da mladi po službi pridejo k njim dol pojest in malo poklepetat. Samo težava je, ker bi včasih snaha rabila tudi mir in ji ni do poslušanja nasvetov. Zdaj sicer že odrasli sin, ki je na družinsko dinamiko navajen, pa pravi, da sta ji lahko hvaležna, ker jima ni treba kuhati. Med odsotnostjo mladih gre tašča kot je navajena od prej, tudi gor, kjer jim pospravi stanovanje in pričakuje, da ji bodo hvaležni za njen trud. V soboto zjutraj, ko mlad par še spi, pod oknom zapoje »motorka«, kar je znak, da se gre danes delat v gozd. Oče pričakuje, da bo sin takoj pritekel in šel z njim, kljub temu, da se je mladi par namenil iti na en sobotni izlet. Še več izzivov pa nastopi, ko mladi dobijo otroka. Babi še večkrat pride »gor«, ker si zaželi videti vnuka. Ker rada peče in se ji zdi pomembno, da mladi jedo domače, ob katerikoli uri k njim vstopi s sveže pečeno potico.
Potrpeti ali imeti občutek krivde?
Imajo mladi pravico reči, da v stanovanju potrebujejo svojo zasebnost? Ali morajo spoštovati pravilo: »V naši hiši se pa ne bomo zaklepali!« Ta pravica do zasebnosti večkrat trči z občutkom krivde, ker sta jima mlada dva hvaležna, da sta brezplačno dobila streho nad glavo. Se spodobi malo potrpeti, saj starši poskrbijo tudi za varstvo vnukov?
Zakaj je starejšima dvema v redu, da mlada dva živita z njima? V tem primeru se soočenje s sindromom praznega gnezda nikoli ne zgodi, saj lahko normalno nadaljujeta vodenje družine, ki sedaj vključuje še partnerja njihovega otroka in potem tudi vnuke. A mladi večinoma ne želijo živeti po njihovih vrednotah, kot so npr.: le fizično delo je zares delo, pomembno je odrekanje in garanje. Če mladi bolj kot vlaganje v hišo cenijo potovanja ali različna izobraževanja, lahko prejemajo neverbalna ali tudi verbalna sporočila, da nimajo delovnih navad.
Neizrečena pričakovanja mladih pa znajo biti, da bodo njihovi starši vedno na voljo za varstvo vnukov, da bodo obvladali »handling« dojenčka, bili na tekočem s sodobnimi smernicami hranjenja otrok in animirali svoje vnuke po novih metodah. Mladim se morda zdi samoumevno, da bodo babice in dedki kadarkoli varovali njihovega bolnega otroka, saj so vendar doma, a dejstvo je, da imajo tudi starejši vso pravico varovanje odkloniti iz kateregakoli razloga.
Odkrit pogovor že pred vselitvijo
Parom, ki me obiščejo že pred selitvijo, svetujem, naj se vnaprej odkrito pogovorijo, kaj kdo pričakujete in katere so tiste osebne meje vsakega člana, o katerih se ni možno pogajati. Dogovor glede skupnih stvari pa naj vključuje: plačevanje skupnih stroškov, skrb za okolico hiše, skupna druženja, možnosti adaptiranja stanovanja »po svoje«. A če že pred vselitvijo ni možno najti skupnega jezika, se je smiselno vprašati, če je življenje pod isto streho dobra ideja. Sčasoma se namreč odnosi le še zaostrijo, samodejno se žal ne izboljšajo.
»Dokler boste v naši hiši, bo po naše!« so večkrat izrečene besede. Drži, da imajo starši, ki niso pripravljeni na spremembe pravil, do tega vso pravico. Hkrati pa imajo tudi odrasli otroci pravico, da tega ne sprejemajo in se zato odselijo drugam. Kljub pravilom, od katerih lastniki stanovanja ne odstopajo, pa je ne glede na vse nujno, da upoštevajo zasebnost mladih, to pomeni, da brez njihovega dovoljenja ne vstopajo v njihovo stanovanje. Se pravi, da ravnajo tako kot če bi imeli najemnike in ne bi med njihovo odsotnostjo hodili po njihovem stanovanju, pospravljali in čistili ali prali njihovo perilo. Glede medsebojnih obiskov, ko so doma, pa se dogovorijo, ali želijo, da se prej najavijo po telefonu ali je dovolj, da samo potrkajo.
Zdravo postavljene meje omogočajo osebno svobodo
»Joj, sem slišala, kako mali joka, pa sem pritekla gor,« pravi tašča svoji snahi, medtem pa ji vzame dojenčka iz rok in začne deliti nasvete. Ona sicer pride z dobrim namenom, saj želi mladim olajšati prve dni z dojenčkom, vendar pa mlada mamica njena dejanja in nasvete razume kot da ni dovolj dobra mati, da ne zna prav ravnati z otrokom. V tem sobivanju dveh družin je smiselno, da starši odraslim otrokom delijo nasvete le, kadar ti zanje prosijo, sicer jih dojamejo kot vsiljivost.
Zdravo postavljanje mej pomeni, da jasno odkomuniciramo, kakšna so naša pričakovanja v sobivanju, prisluhnemo tudi drugi strani ter najdemo rešitev, ki bo sprejemljiva za vse udeležene. Nova realnost je, da se s prihodom sinove partnerke ali hčerinega partnerja pravila spremenijo in ne gre več: »Pridi takoj pomagat!« Spoštljivo je vnaprej napovedati neko skupno delo, vprašati, se dogovoriti. Tako ima lahko vsak poleg skupnih dejavnosti tudi osebno svobodo.
Učinkovita komunikacija je neposredna in jasna
Na urah terapije učim asertivno komunikacijo, kar pomeni mirno in jasno izražanje svojih želja, da nismo niti agresivni niti pasivni. Sprva potrebujemo pogum, da odraslo in nedvoumno povemo svoja pričakovanja. A neučinkovito je, če smo pasivni in čakamo, da bo druga stran dešifrirala, kaj si mi želimo. In tudi ne uporabimo pasivne agresije kot je: sarkazem, zavijanje z očmi, govorjenje za hrbtom. Posledice takšne pasivno-agresivne komunikacije so zamere, ki se vedno bolj poglabljajo. Pri tej komunikaciji nihče ne zmaga.
Da krepimo dobre odnose, je odlično, da večkrat tudi pohvalimo, kar je dobro in se zahvalimo za spoštovanje našega osebnega prostora. Namesto da rečemo: »Mama, ne nam ves čas vdirat v stanovanje!« lahko izberemo: »Mama, hvala, ker se pred obiskom vedno najaviš po telefonu in vprašaš, če imamo čas. In hvala, da razumeš, kadar nimamo časa.«
Komuniciranje ob prekoračitvi mej
Če naše sobivanje že nekaj časa traja, je vseeno dobro na vsake toliko časa pogledati, kako nam gre. Preverimo stvari, ki funkcionirajo in se pogovorimo o tistih, ki bi jih radi spremenili. Lahko imamo skupni sestanek kot bi ga imeli, če bi živeli v bloku. Najprej pohvalimo, s čim smo zadovoljni, nato povemo, kaj bi želeli spremenili in vprašamo tudi drugo generacijo, kakšne želje ima. Morda jih moti kakšna malenkost, na katero niti ne pomislimo, a jo lahko brez težav spremenimo.
Zavedati se moramo, da je utečene vzorce vedenja zelo težko spreminjati, zato ni dovolj, da samo enkrat prosimo za nov način, ampak bo po vsej verjetnosti že izrečeno potrebno ponavljati. Je pa pomembno, da vztrajamo in smo seveda dosledni. Ko smo se npr. dogovorili za nov način, je bolje, da ob vsaki prekoračitvi mej na to spoštljivo spomnimo. Če imamo s kakšnim dogovorom več težav, se lahko odločimo in dogovorjeno pravilo tudi zapišemo.
Možnost izbire načina komunikacije
Ne moremo vplivati na to, kar drugi doživlja, pričakuje ali čuti, a ne glede na vse okoliščine lahko vedno izbiramo svoj način komunikacije. Mi se odločimo, če bomo spoštljivi ali bomo ignorirali. Lahko povemo mirno ali pa kričimo, uporabimo prijazne besede ali pa zmerljivke. Premislimo, kaj bi radi dosegli s komunikacijo in nato vprašamo drugo osebo, če bi bilo možno npr. neko navado spremeniti. Za vzdrževanje spoštljivih odnosov pa je pomembno, da smo pozorni, da ne kritiziramo osebe, ampak se usmerimo na želeno dejanje. Namesto da rečemo osebi, da je npr. pozabljiva, prosimo za spremembo dejanja, ki je recimo neko vsakodnevno opravilo.
Usmerimo se na rešitev konkretnega problema
Moje izkušnje iz številnih terapevtskih ur kažejo, da je komunikacija dveh generacij lahko zelo naporna. Mladi si želijo od staršev potrditve, da so odrasli, da so starši ponosni na njihovo delo, da verjamejo, da znajo dobro poskrbeti za svoje otroke. Velikokrat je vse to težko doseči, zato je bolj smiselno kot pričakovati, da bi se spremenili in svoje otroke začeli videti kot odgovorne odrasle, usmeriti se zgolj na želeno vedenje. Če mladi želijo, da jim starši ne hodijo v stanovanje, naj se usmerijo le na dosego tega cilja. In če starejši niso pripravljeni biti vedno na voljo za varovanje vnukov, da jasno povedo, kdaj in koliko so pripravljeni imeti vnuke v varstvu.
Odločitev naj bo skrbno pretehtana
Ker gre za naporno krmarjenje med mnogimi ovirami, mora biti odločitev o življenju dveh generacij pod isto streho zelo dobro premišljena. Tudi za starejše ni enostavno, da morajo kar naenkrat marsikaj spremeniti. So družine, ki lepo funkcionirajo pod isto streho in so tudi take, kjer kljub vsakodnevnemu trudu in postavljanju mej, skupno življenje ne steče. Žal se veliko odnosov prav zaradi prevelike bližine, skrha ali podre. V vsakem primeru je zdrave odnose mnogo lažje vzdrževati, če med družinama obstaja fizična razdalja.
Stanovanje v hiši staršev je za mlade na prvi pogled privlačna odločitev, a pričakovanja, da bodo starši sprejeli, da so zdaj svoja družina in spoštovali postavljene meje, žal niso enostavno uresničljiva. Kadar je veliko prepletanja: skupno gospodinjstvo, vsakodnevno varovanje vnukov, včasih celo družinsko podjetje, je postaviti zdrave meje še mnogo težje. Ni nemogoče, je pa zelo zahtevno. A ko je za dosego miru v hiši potrebno preveč odrekanja svojim vrednotam, če obstaja premalo ali skoraj nič osebne svobode, pa je smiselno razmisliti o drugačnem načrtu za bivanje, saj v tem primeru »brezplačno« življenje v hiši staršev, morda le ni tako brezplačno.