Učenje z veseljem?

Učenje z veseljem?

Ohranjanje navdušenja

Se spomnite, kako ponosni, navdušeni in radovedni ste vi ali vaši otroci prvič prestopili šolski prag? In kako veseli so prvošolčki, ko se naučijo novih črk in številk? Kaj pa se dogaja kasneje, da veselje nad učenjem vsako leto plahni, včasih se celo popolnoma izgubi? In velika škoda je, da se to dogaja veliki večini otrok, zato je modro pogledati, kaj lahko storimo, da ohranimo navdušenje tudi v višjih razredih in naprej skozi šolanje in življenje.

Ko so se marca pri nas zaprle šole, se je naenkrat odprl tudi prostor za učenje po svoji izbiri. Mnogi otroci so se takrat lotili svojih priljubljenih hobijev, učenja veščin, ki jih pritegnejo, a žal se je začetno navdušenje nad učenjem kaj kmalu poleglo in za večino šolarjev spremenilo le v opravljanje nujnih nalog, ki jih je bilo potrebno poslati učiteljici.

Učenje naj bo prijetna izkušnja

Ključna ovira je, ker se učenje povezuje z obveznostjo, delom ozr. neprijetnostjo, ki mora čim prej miniti, da se lahko začne igra. Kako drugače bi učenje doživljali, če bi bilo prostovoljno? Ne glede na šolo, pa ni ovir, da si učenje doma skreiramo po svoje. Osvajanje znanja se lahko prepleta z igro. Pomembno je tudi, da učenje ni kazen in otroku ne govorimo: »Ker nisi bil sproti priden, se moraš zdaj še učiti.« Če je učenje prijetna dejavnost, je spoznavanje novih področij in širjenje znanja tudi še v srednji šoli zanimivo.

Ne pomeni, da je samo luštno in sproščujoče, pomeni pa, da ni zunanje avtoritativne prisile. Med napredovanjem s kompleksno snovjo se normalno pojavljajo tudi frustracije, ko se ne premakneš naprej, ne razumeš snovi ali pa ti naloga ne gre in ne gre. A potem pravo zadovoljstvo nastopi, ko premagaš omejitve in ti nalogo uspe rešiti ter se ti razjasni prej nerazumljivo. Se pa včasih zgodijo tudi padci, ki so sestavni del življenja in učenja.

Učenje ni samo sedenje ob knjigi

Učenje je lahko izpolnjujoče, če nisi samo pasiven prejemnik informacij, ampak aktiven raziskovalec. Pravo učenje je tisto, v katerem otrok vidi smisel in lahko vključuje tudi gibanje, petje, učenje v naravi. Spomnim se trenutka, ko se je moj najstarejši sin v 2. razredu sprehajal po sobi in si pel poštevanko, jaz pa sem mu rekla: »Zdaj pa dosti zabave, sedi in se uči!« V tistem pa me je spreletelo, da saj on se poštevanko uči ob sprehajanju in petju. Od takrat naprej sem začela na učenje gledati drugače.

Sodelovanje med brati in sestrami ali med prijatelji

Učenje obogatijo tudi sodelovalni in prijateljski odnosi. Starejši otrok v družini lahko pomaga mlajšemu in to je koristno za oba. Mlajšemu je zgled, ker ni predaleč pred njim, starejši pa s tem dobi pozitivne potrditve. Ravno včeraj smo se z avtomobilom peljali po vijugasti cesti, ko je Jon Mariji v ovinkih razlagal fizikalni proces občutenja sistemskih sil v pospešenih koordinatnih sistemih. Učenje skozi medsebojno druženje v naravnih okoliščinah je koristna in zelo lepa izkušnja.

Projektno učenje

V osnovni in srednji šoli je žal premalo možnosti za projektno učenje, preveč je skakanja iz enega predmeta na drugega, ki je zgolj površinsko. Idealno je učenje po sklopih, ko se otrok loti ene teme in bolj, ko se poglablja vanjo, bolj se mu odstirajo nova znanja. Radovednost pa otroka samodejno vodi, da želi odkriti še več, sam išče gradiva in začne naučeno videti v vsakdanjih situacijah.

Spodbujanje radovednosti in ustvarjalnosti

Kaj se dogaja s šolarji, da iz leta v leto postajajo bolj nezainteresirani? Ena težava je v dejstvu, da šola otrokom večinoma servira vnaprej pripravljene odgovore in za ustvarjalnost ostane zelo malo prostora. To se sicer dogaja z dobrimi nameni, da bi jim bilo lažje, a na ta način so otroci oropani užitkov ob odkrivanju odgovorov. Sami lahko opazujemo razliko v našem počutju, če težko nalogo rešimo s svojim trudom ali pa jo prepišemo iz rešitev. Naslednja ovira so polni urniki dopoldne in popoldne. Ko je celoten dan do potankosti organiziran, ni prostora za ustvarjalnost. Najboljše ideje se rodijo, ko smo v brezdelju, zato naj ima otrok čas tudi za dolgčas, v katerem bo spontano sledil svojemu zanimanju. Otroke spodbujajmo, da sami iščejo rešitve, ker svet potrebuje kreativne posameznike. Mi starši smo tisti, ki jim dajemo dovoljenje za kritično razmišljanje in nenavadne ideje.

Učenje v lastnem tempu

Večinoma je šolski sistem še vedno naravnan k doseganju minimalnih standardov, zato med letom prehitre ustavlja, prepočasne pa frustrira s prevelikimi izzivi, da bi ob koncu šolskega leta vsi obkljukali osvojena enaka znanja. Tisti torej, ki snov že znajo ali so jo že osvojili, med poukom spijo, namesto da bi šli s snovjo naprej, tisti, ki jim je zadeva prezahtevna, pa morajo garati oziroma se sčasoma iz pouka odklopijo. Dejstvo pa je, da mi lahko napredujemo le v svojem tempu in nič hitreje.

Otrok naj izbira

V zadnjem času se veliko piše o tem, da bi šolarji smeli imeti največ eno ali dve dodatni dejavnosti. Moje mnenje pa je, da je to popolnoma odvisno od otroka. Če si jih želi obiskovati, zmore in ga aktivnosti veselijo, jih ima lahko tudi veliko. Narobe pa je, če ga starši zasujemo z vsemi možnimi krožki, da bo imel možnost razvijati vse nadarjenosti. V tem primeru se mu pritisk lahko zameri in se upre krožkom ali šolskim obveznostim. Otroka torej ne silimo v dodatno dejavnost, a ko si nekaj izbere, je smiselno, da določen čas vztraja. Če namreč dejavnosti prehitro menja, povsod doseže le povprečnost in nima motivacije za nadaljnje delo.

Moj sin je npr. pri 4-ih letih računal, do branja pa mu pred 7. letom ni bilo. Če bi ga v teh zgodnjih letih silila še k branju, bi bil dolgoročen rezultat, da bi branje povezal s prisilo, tako pa je začel brati, ko je za to dozorel in danes branje doživlja kot sproščujočo, zanimivo aktivnost.

Pohvala ali nagrada za otrokov trud

Ko odkrijemo otrokova močna šolska in izvenšolska področja, je smiselno, da to udejstvovanje podpiramo in aktivno spremljamo ter pohvalimo njegov trud, pridemo na pomembno tekmo ali nastop. Hvalimo pa njegov osebni napredek od preteklega meseca do današnjega ali od lani do letos, da tudi sam dobi uvid o smiselnosti učenja. Podpiramo ga pri osvajanju novih veščin, za katere si prizadeva ter spodbujamo njegovo radovednost. In seveda pazimo, da ga ne primerjamo z drugimi.

»Sigurno otrokom kaj velikega kupite, ko so tako pridni?« me vprašajo. Uspeh je največja nagrada in karkoli drugega je ob tem brez pomena.

Starši smo otrokom zgled

Ne pomaga otroka siliti v branje in učenje, če sami ne beremo knjig in se ne trudimo za svoj osebni razvoj. Starši smo otrokom zgled z našimi dejanji. Moji otroci so bili navdušeni, da si je njihova mami po 40. letu starosti zadala osebni izziv in se lotila hitrega računanja. Zdaj je zelo zabavno in povezovalno za našo družino, ko skupaj vadimo za tekmovanje in se potem vsak v svoji kategoriji uvrstimo tudi na meddržavno tekmovanje. Morda pa še sami poiščete dejavnost na področju športa, umetnosti ali kulture, ki vas izpolnjuje ali pa se odločite aktivno poskrbeti za svojo osebno rast.

Podpora v stiskah

Otrok, ki je v stiski, najprej potrebuje naše sočutje, občutek, da ga razumemo, mu stojimo ob strani, ga imamo radi. Včasih so najstnikove čustvene reakcije zelo močne, vendar se starši tega ne rabimo ustrašiti. Če mu skušamo takoj preprečiti doživljanje jeze, se bo le-ta še bolj razplamtela. To je podobno kot bi na vrel lonec postavili pokrovko. Če pa otroku pokažemo razumevanje in mu dovolimo, da izrazi svoja čustva (seveda na zdrav in varen način), bo npr. jeza lahko izzvenela. Potrudimo se vstopiti v otrokov svet in razumeti njegov jezik. V sodelovalnem odnosu nato skupaj poiščemo rešitve.

Cilji učenja

Šolar bo vlagal trud v učenje ali v dodatno dejavnost, če vidi smisel in ima oblikovane cilje. Jon je na vprašanje, kaj je njegov cilj na tekmovanjih v znanju, odgovoril: »Premagati samega sebe!« Čeprav gre za tekmovanje, v resnici ne gre za tekmovanje z drugimi, ampak za željo po nadgradnji lastnega znanja in razmišljanja. Marija pa odgovarja: »Tekmovanja v znanju imam preprosto rada.« In tako je v drugi polovici minulega šolskega leta, ko so tekmovanja odpadla, kljub temu nadaljevala z učenjem tekmovalnih tem, saj jo je k temu vodila notranja želja. Morda še vašega otroka vprašate po njegovih ciljih pri učenju in skupaj z njim najdete poti za dosego le-teh.

Vsem, ki ste uspeli članek prebrati do konca, želim, da bi vaši otroci srečno jadrali skozi šolsko leto in uspešno premagovali nove izzive. Naj zaključim z Marijino mislijo, ki jo je napisala ob koncu osnovne šole in je vrezana v kipec Rastoče knjige: »Uspeh je ljubezen do znanja z močjo vztrajnosti.«