»Nekateri imajo tako lepe spomine na vrtec, čas brezskrbnega otroštva, jaz pa ob misli na moje obdobje vrtca začutim osamljenost, norčevanje, posmehovanje. Vem, da nisem skoraj nič govorila, ker me je bilo strah, da bom povedala narobe in se mi bodo smejali.
Spomnim se, da sem bila večinoma v kotu, sama. V nižjih razredih osnovne šole sem se trudila, da sem bila še naprej tiha in nevidna. Med poukom nisem spregovorila, sodelovala sem le v svojih mislih, tudi med odmori sem bila raje tiho. Rada pa sem imela pisne naloge, skoraj vedno sem pisala odlično. V višjih razredih pa sem se odločila, da ne bom več samo tiho, zato sem se vpisala na recitacijski krožek, da sem lahko javno nastopala na prireditvah. Spomnim se trenutka pred polno dvorano, ko sem se sprva kar ustrašila moči svojega glasu, potem pa sem začela pridobivati zaupanje vase in premagovati strah pred napakami, strah, kaj bodo rekli drugi.«
Kako prepoznamo, da nas je pretirano strah napak?
Normalno je, da smo občasno v dvomih, če smo naredili prav in se sprašujemo, če bi morali drugače, razmišljamo, kaj bodo rekli drugi. Ko pa mi klienti povedo, da se izogibajo določenim dejanjem in situacijam ter ljudem, za katere imajo občutek, da jih ocenjujejo, se na sestanku ali v skupini raje ne oglasijo, da ne bi bili deležni negativnih odzivov okolice, pa je smiselno razmišljati, da bi na tem področju morda kaj spremenili. Pretiran strah pred napakami se nam dogaja takrat, ko prepoznamo, da ovira naše delovanje v vsakdanjem življenju, ko stojimo na mestu in se ne premaknemo naprej. Hkrati s tem dogajanjem lahko pri sebi prepoznamo tesnobo, občutke krivde ali celo sramu. Strah pred napakami je namreč vezan na izpolnjevanja pričakovanj drugih.
Dejanja, po katerih prepoznamo ljudi s prekomernim strahom pred napakami:
- Postavljajo si nedosegljive cilje.
- So izjemno strogi do sebe.
- Imajo visoka pričakovanja tudi do drugih.
- Težko sprejemajo kritiko.
- So pretirano natančni pri npr. hrani, čiščenju, varčevanju,…
- Primerjajo se z drugimi.
- Odlašajo z delovnimi nalogami.
- Izogibajo se izzivom.
- Vsako svojo objavo na družabnem omrežju izjemno dolgo preverjajo.
Kdaj in zakaj se v človeku razvije strah pred napakami?
Večinoma se to zgodi v otroštvu. Možnosti pa sta dve. Prva je, da so starši otroku besedno ali nebesedno posredovali sporočila, da mora stvari narediti popolno, otrok pa je ponotranjil, da je sprejet samo, če naredi brez napak. Druga pa je, da je otrok na podlagi izkušenj prišel do zaključka, da mora stvari delati popolno in brez napak, da bo vreden.
Z željo po popolnosti ni seveda nič narobe in seveda je koristno, da nekatere stvari popolno obvladamo, vendar je zdravo, da ne delamo vsega popolno, ampak si naredimo prioritete, se odločimo, kaj bomo naredili odlično, za katera opravila pa bo dovolj, da bodo narejena ok. Z nekaterimi pa bomo zadovoljni celo, če bodo narejena površno. Nezdravo pa je, če je popolnost prisila, ki ne daje možnosti izbire, ker oseba verjame, da mora to početi.
Dejanja staršev, zaradi katerih otrok razvije strah pred napakami:
- Otroka zasmehujejo, ponižujejo ali pretirano kritizirajo.
- Otrokovo delo, dejanja ali verbalno izražanje preveč popravljajo.
- Otroka primerjajo z drugimi otroci.
- Ko stori napako, otroka ignorirajo, mu odtegnejo pozornost in ljubezen.
- Otroka, ki stori napako, strogo kaznujejo.
Lahko sami presežemo te svoje strahove?
Vsak lahko najprej sam razmisli, če zaradi prekomernega strahu za določena dejanja porabi preveč časa, če se zaradi tega določenim situacijam, v katere se želi vključevati, raje izogiba. Premisli lahko tudi, če se pretirano trudi ugajati zaradi zunanjih pohval in potrditev. V primeru, da prepozna, da mu težava ovira svobodno delovanje, poskuša razvozlati, od kod bi ta strah izhajal in ali bi ga lahko sam presegel. Predlagam manjše naloge- izzive, ki so izven njegove običajne cone delovanja, katere poizkuša izpeljati. Če je pri tem uspešen, se loti še kompleksnejših nalog, pri katerih si želi doseči spremembo.
Kdaj pa je smiselno poiskati psihoterapevta?
Če človek ugotovi, da je labirint strahov in notranjih omejitev preveč zavozlan, je smiselno, da si poišče psihoterapevta- sopotnika na poti spoznavanja samega sebe in preseganja starih vzorcev, ki mu zdaj v odraslosti več ne služijo. Ob terapevtovem spremstvu se poskuša spomniti dogodkov iz otroštva, ki bi lahko bili povezani s trenutnim dogajanjem. V nadaljnjem procesu lahko prepozna, na podlagi česa je razvil prepričanja in ravnanja, ki ga danes dušijo. Ko ozavesti, da ta prepričanja danes niso več funkcionalna, se lahko zdaj kot odrasel odloči, da poskusi zbrati pogum in začne z majhnimi koraki vpeljevati spremembe. Psihoterapevtski proces pa zajema tudi delo na sprejemanju sebe, da sebi damo dovoljenje, da smo v redu, čeprav delamo napake in rastemo v novih spoznanjih na poti do uspeha.
Kakšne spremembe pri sebi lahko klient pričakuje po psihoterapevtskem procesu?
Cilj je, da človek preseže ponotranjene zapovedi po popolnosti, ki pogojujejo njegovo vrednost in sprejetost in da od razmišljanja, da napake dokazujejo njegovo nesposobnost, preide k miselnosti, da so napake del procesa rasti in napredka. Zdravo je namreč, da si prizadevamo za odličnost na področju, ki nam veliko pomeni in uživamo v napredku in osebni rasti, padce pa vzamemo kot del učnega procesa. Smiselno je, da delamo odlično stvari, ki so nam pomembne, vendar ne zaradi notranje prisile, strahu pred zavrnitvijo, obsojanjem ali zasmehovanjem, ampak zato, ker nas to osrečuje.